Ste že spoznali ta trik?

Neko določeno situacijo lahko opišete s povsem drugačnimi besedami in tako povsem spremenite svoj stališče in zorni kot opazovanja same situacije in nenazadnje s tem spreminjate sebe in svoj odnos do življenja samega. V osnovi gre za princip, ki ga še najbolj poznajo praktiki in mojstri Nevro Lingvističnega Programiranja – NLP. Sicer je poimenovanje te prakse dokaj novo, metode uporabe pa so stare že več tisočletij in so jih poznali že zelo zgodaj na kitajskem in v Indiji seveda pa tudi drugod, odvisno od kulture in duhovnega razvoja.

Sam vam ne mogoče morem tega razložiti tako precizno kot to počno mojstri, vseeno pa vam lahko razjasnim to na svoj način. Poleg tega sem sam začel to zavedanje in pozornost na svoje misli in dejanja sam brez nekega znanja in vodstva udejstvovati to v praksi. Lahko vsem zagotovim, da sem zaradi tega korenito spremenil svojo sedanjost, vpogled v prihodnost in povsem drugačen pogled na preteklost. Seveda sem nekaj o tem prebral in slišal od drugih in najprej sem bil bolj skeptičen do tega, a sem čez čas spoznal, da je skepsa lahko velika prepreka, ki si jo ustvarjamo sami zaradi nezaupanja in strahu pred neznanim.

Na praktičnih primerih to pomeni, da si predstavljamo isto situacijo na drugačen način in jo skušamo opisati z drugimi besedami. Npr. vsi se kdaj počutite brez energije in temu rečete, da ste slabe volje, depresivni ali kaj podobnega, tudi jaz sem se včasih. To počutje poskusite opisati na drugačen način; „Danes se ne počutim tako dobro, lahko bi se bolje.“

Neko okoliščino, ki nas lahko potlači lahko transformiramo na enak način. Zelo pogost primer s katerim se večina srečuje so dolgovi. Biti dolžan je zelo zoprn občutek in nikomur ne more biti ob tem ugodno. Namesto besede „dolg“ lahko začnete razmišljati o tem kaj potrebujete. Npr. potrebujem dovolj denarja. Ali se osredotočite na konkretno stvar, ki vam nudi ugoden občutek in se nanaša na cilj – rešitev. Skratka v tem primeru ne razmišljajte o tem kar vam manjka ampak samo o tem kaj hočete, kar potrebujete. Bistvo je, da se osredotočite na cilje in rešitve, na stvari, ki vas tako ali drugače veselijo. Ključnega pomena je pozornost na samega sebe, na vsako podrobnost, misel, besedo, odziv. Tudi, če se zgodi, kar se seveda lahko, da vas „ujame“ trenutek  šibkosti in popustite kakemu občutku ali okoliščini, se zavedajte, da ni nič narobe. Ne obsojajte se, ker vam ne uspe vsakič spremeniti pogleda in zaživeti drugače na vsakem koraku. Pomembno je, da se potrudite in se trudite naprej.

Z gotovostjo lahko trdim, da se učinek najbolj začne kazati po 30 dneh lahko pa tudi več.

Pri meni je od začetka transformacije do te točke, kjer sem sedaj, trajalo kar nekaj let, a vizija ter jasni cilji so mi vedno pred očmi. Pred sabo imam velik cilj, ampak delovati sem začel z majhnimi koraki in majhnimi cilji, ki so bili določeni za vsak dan posebej. Zdaj se prebudim in v jutru je samodejno prisoten občutek popolne moči nad mojim življenjem. Povsem podzavestno se zavedam, da je vsak dan odvisen samo od mene kako se začne in kako ga končam. Na začetku pa sem se moral zavestno odločiti. Vsako jutro sem se prebudil in si naglas rekel; „Dan je moj in samo jaz imam moč kako bom vplival nase in kako ga želim zaključiti.“ Takrat je bil to še izziv, saj življenje ne čaka ampak nas takoj postavi pred dejstvo in preizkusi naša prepričanja in vero. Bolj kot vztrajam, bolje mi gre in se vedno lažje nasmehnem ob še tako „težki“ situaciji.

Vam pa še bolj zaupam, da ste zagotovo večina sposobni to še bolje in hitreje doseči od mene.

Vsi smo ljudje, krvavi in mesnati pod kožo, goli pod obleko. Zato verjamem, da lahko to uspe prav vsakomur. Vsaj poskusiti je potrebno in se truditi, važno je, da se poberete in greste naprej. Na cilj boste vsekakor prispeli močnejši kot kdajkoli prej, pa čeprav na zadnjem mestu.

Veliko uspeha vam želim na vsakem koraku!

Tole bo zelo verjetno nekoliko daljši članek kot ponavadi in tudi ne bo za vse prijeten a kljub temu upam, da vas bo branje pritegnilo.

Prejšnji teden se je nekaj malega govorilo o ne vem kateri že obletnici konvencije o otrokovih pravicah v Evropi. Slovenija jo je podpisala 20 let nazaj. In kaj imam jaz s tem?

Na Unicef-ovo prireditev ob 10. obletnici podpisa konvencije o otrokovih pravicah v Sloveniji (natanko 10 let nazaj) je bil povabljen moj prijatlej kot zelo pomemben in poseben gost. Ker je tistega dne zbolel je prosil mene naj ga nadomestim, češ; “…saj se boš znašel in dobro gobcaš.” Res je, rad govorim in povem resnico brez ovinkarjenja tudi, če koga to zaboli. Dejstvo pa je, da takrat nisem vedel niti za kaj se gre, kaj naj jaz tam počnem in kdo me na vratih sploh pričakuje. Ničesar nisem vedel razen časa in kraja odgodka. Seveda je vse skupaj izpadlo še toliko bolj podobno adrenalinskemu športu, ker sem za vse skupaj izvedel, ko sem ravno končal z delom v službi, prireditev pa se je začela čez eno uro in pol. Torej nisem imel niti časa, da se preoblečem in stuširam. Ok, saj takrat to tako ni bilo pomembno saj sem bil mladi punker z irokezo, kar je za mnoge veljalo, da sem umazana, zadrogirana zguba (haha, ko bi le vedeli).

Torej pojavil sem se na vratih Cankarjevega doma kjer so me najprej hoteli varnostniki zaradi izgleda pospremit nazaj skozi vrata a me je v zadnjem trenutku rešila organizatorka dogodka – prostovoljka pri Unicef-u, ko me je poklicala po imenu prijatelja, ki naj bi tja prišel. V tem treuntku sta varnostnika spremenila barve in izraze na obrazu, da je bilo kar zabavno. Takrat sem tudi izvedel za kaj gre, da se govori o tem kaj je v naši ljubi državi do sedaj vlada naredila za dobrobit otrok in uveljavljanje njihovih pravic odkar s(m)o podpisali konvencijo. Jaz pa sem bil za vse to pomemeben gost, saj jih je zanimala moja življenjska zgodba in predvsem razlaga zakaj sem mladoleten brezdomec. Mislil sem si, da je končno napočil čas, ko bo nas “uličarje ” nekdo končno poslušal.

Usedel sem v prvi vrsti kamor so me organizatorji posedli. Kar je na mnoge obiskovalce naredil zame zelo izzivalen vtis. Smrdel sem po potu, hlače so bile še polne madežev industrijkse masti in nafte od gradbenih strojev, ki sem jih čistil ta dan. Na glavi 30cm dolga in spuščena mastna irokeza, sedel pa sem z obrazom potopljenim med dlani in pogledom usmerjenim v tla. Nisem hotel gledati teh nemarnih in vsemogočih pogledov smetane in šminkerije, ki se dela fino in dobrodelno. Vso pozornost sem usmeril v ure in ure dolge nagovore predstavnikov Unicef-a, vlade in predvsem sem bil karseda pozoren na branje 10-letnega poročila s strani ministrstva za socialo in delo, ki je govorilo o “dosežkih” države na podorčju otrokovih pravic. Seveda sem obenem slišal tudi komentarje ovčk v vrstah za sabo; “Kaj ta tip sploh dela tu, glej ga kako izgleda in kako smrdi.”

Vsi so imeli vsaj pol ure časa za svoje nagovore in sem mislil, da bo tudi meni pripadlo vsaj toliko glede na to, da jih zanima moja zgodba, ter da nikjer, prav nikjer, nisem slišal besedice o nas – brezdomnih mladoletnikih in socialno na rob potisnjenih otrocih. Nakar se po več urah samohvale pomembnežev in predtsavnikov vladnih služb pojavi pri meni organiztorka in prišepne na uho; “3 minutke časa imamo, nam boš lahko povedal kaj o svoji življenjski zgodbi?” – Ok, 3 minute, halo?!? Najprej nisem vedel ali naj kar grem domov brez moje zgodbe in jim pokažem kar jim gre – v zrak dvignjen sredinec in edino resnico – nategujte koga drugega! Potem sem se hitro odločil, da ne bodo tako zlahka odnesli cele kože, globok vdih, pomiri se in zberi vso to jezo v besede, ki bodo sedaj poletele.

V eni sami minuti sem jim kot po seznamu zdrdral vse letnice svojega življenja in kaj se je v grobem povedano dogajalo celo moje življenje. Še danes ne vem kako mi je to uspelo spravit v eno samo zelo dolgo poved, ki jih je vrgla na tla. A ko so se hoteli pobrati sem vdihnil še enkrat, zamižal, da so me vsi videli in zelo počasi globoko izdihnil.

To je bil trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabil.

Iz mojih ust je kar letelo;

“Slišal sem vse kar ste imeli povedati, dali ste mi tri minute, da jaz vam povem nekaj za kar na filmu ni dovolj prostora in v knjigi ni dovolj listov. V bistvu vam povedati ne morem ničesar, lahko pa vas vse vprašam; kaj vam in nam pomagajo vaši doktorati, magisteriji, vse raziskave in poročila ki ste jih naredili, če nikjer niste omenili niti enega mladoletnega brezdomca – TUKAJ SMO! – nikoli nihče od vas ne gre na cesto in nas vpraša kakšna je, kako izgleda. Nikoli niste šli do revne družine in otrokom dali kar oni hočejo. Kako lahko trdite, da ste rešili otroke, če je vse samo črka na papirju medtem pa ta trenutek nekje sosed posluša kako je v tisti čefurksi familiji tamali spet tepen ampak ni njegova stvar, da se vmešava in posreduje čeprav otrok trpi.”

Vprašal sem jih kako bodo rešili ljudi kot sem jaz, ne mene, ampak resnično preprečili, da se taka zgodba ponovi?

Kar naenkrat je v dvorani nastala grobna tišina, ki je vladala kako minutko nato pa aplavz, šok vseh tistih ovc, ki so se prej spraševale kaj jaz tam sploh počnem. Meni pa je postalo ob vsem skupaj tako slabo, da sem hotel samo čimprej ven in čimdlje stran od te farse. Seveda tudi to ni šlo zlahka, saj se je ob koncu prireditve in mojem poskusu, da jim uidem, vsulo novinrajev in ne vem koliko drugih ljudi okoli mene. Vsi so me hoteli na oddaji, na odru in vsi bi radi meni pomagali. Takrat sem se pojavljal po medijih in vsepovsod, vendar sem v enem letu vse to odrinil stran od sebe, saj sem imel zgolj težave s policijo in ljudmi, ki niso razumeli, da nisem jaz potreben pomoči, da naj delajo v svoji soseski dobra dela. Od takrat naprej sem jim bil na piki, kar ni bilo težko saj smo živeli v majhni zapuščeni hišici nedaleč od Bežigrajske policijske postaje, in da lahko povsem brez sramu povem, da smo takrat kršili zakon, ker smo posedovali travo in kadili jointe, da je cela ulica smrdela. Kaj pa naj, tablet tako ali tako ne bi jedel, zaspati in pobegniti od stresa pa je bilo nekako treba.

Danes, 10 let kasneje vidim, da se ni spremenilo prav nič na področju socialno ogrožene mladine in otrok. Ko sem pred kakim letom klical policijo, ker so sosedje pretepali otroke, sem bil še vedno napoten na CSD. HALO!?!?! Če pa jaz nekega bedaka na cesti pritisnem na gobec, ker mi reče, da sem brezdelnež pa ima tak vse pravice in še toži me lahko. HALO!?!? Ne otrok pa ne, on mora čez celoten postopek nejevere, birokracije in omejenih socialnih delavcev, ki ne znajo ali pa “ne morejo” pomagat, ker jih zakonodaja “omejuje”. Policaj pa nima pristojnosti v družinskem nasilju. Sedaj naj bi dobili več pristojnosti, ko bo ženska tepena, a na otroke so zopet pozabili. SRAMOTA!!!

Glede na to, da so otroci vedno vsak zase nekaj posebnega, bi lahko že davno dojeli, da tega ne gre reševati zgolj z zakonskimi okvirji in vzvodi – vsakogar je potrebno obravnavati indvidualno glede na njegove razmere in potrebe. In pustimo zdaj usatnove ob strani, ker po mojem prepričanju se na njih nimam(o) kaj dosti zanašat, ker dobro delujejo tiste kjer je dovolj dobrih posameznikov, ki so pripravljeni iti dlje in narediti korak več kolikor pa jim je načeloma dovoljeno. V tem primeru gre z moje osebne strani posebna zahvala in spoštovanje CSD Moste – Polje v Ljubljani, brez njih mi ne bi uspelo, nekateri posamezniki pa so tam celo riskirali svoje službe, da so mi lahko pomagali. Ker zakon dijakom in šutedntom ne omogoča socialne podpore tudi, če živijo brez staršev in na cesti. Vsi CSD-ji in podobne službe se lahko od te enote kaj naučijo, predvsem to, da so lahko socialni delavci najprej priajtelji otrokom in mladostnikom šele potem pa rešitelji.

Ok, zadnja in meni osebno najbolj pomemebna zadeva.

Na prvem in zadnjem mestu smo vedno za stanje v družbi in sistemu odgovorni mi sami.

Ko slišite soseda, ki pretepa ženo ali otroke se lahko sami odločite ali ste pripravljeni ukrepati. Če niste je tudi prav, to je vaša vest, če pa ste pa toliko bolje. Skratka, če mislimo čakati vlade, politiko in vse ostalo, da se stanje okoli nas in v sevtu izboljša, potem lahko čakamo v nedogled. Komur je kaj mar in bi rad kaj naredil naj to preprosto naredi takrat, ko je potrebno.

Primer:

Pred leti sem bil priča, ko je mati zahtvnega sina starega približno 8 let klofnila po obrazu. Pri tem ni opazila, da sva v bližini dve osebi. Brez pomisleka sem pristopil in spoštljivo ampak osorno gospe rekel, da to ni način in naj si predstavlja, da se sedaj jaz spravim na njo saj bi bila ravno tako nemočna kot njen otrok. Najprej se je seveda branila, tipično, da se mene njeno življenje nič ne tiče. Seveda, da se me ne, ampak nasilje je pri nas vsaj na papirju kaznivo, torej se me po državljanski dolžnosti tiče gospa. Še bolj si me boste zapomnila, ko vam bo Vaš mulo vrnil te udarce na tak ali drugačen način. Gospo sem potem dosti kasneje srečal, jaz se nje nisem spomnil, ona se je mene. Njen sin je pri 15 letih postal tako težaven, da ni vedela kaj se z njim odgaja razen tega, da je zabredel v velike težave z drogami in alkoholom. Dobro jutro!!! In sta že šla v kako svetovalnico? Oh, na to pa nisem pomislila, bom poskusila, zelo sem vam hvaležna gospod (lalalala). Danes je mulo priden, šolo dokončal, mati pa se je veliko naučila. Vse kar je bilo potrebno v tistem trenutku pač zbrati pogum in povedati človeku resnico v obraz.

Torej kaj pa tebe stane, če enkrat v življenju narediš nekaj drznega in nekomu poveš v obraz kar mu gre?

Malo poguma in zbranosti, nič več.

Ta članek bi bil lahko še daljši kot je, ampak sem želel zgolj strniti bistvo vsega tega kar se pri nas (v Evropi) tiče otrokovih pravic in politične farse, ki naj bi reševala probleme za katere niti ne vedo kakšni so. Kdor pa bo želel z mojega stališča o tem brati in vedeti kaj več bo to imel na volj v moji knjigi, ki še nastaja. Tam bo celotna moja mladost in moje doživljanje te družbe in sistema skozi moje oči od otroštva do danes.

Vsekakor pa si močno žeim, da vas bo vsaj nekaj začelo gledati na svojo “usodo” in “usodo” drugih drugače in bolj odgovorno.

Pomnite, da to kar se danes dogaja enemu otroku na svetu bi se lahko čez desetletje dogajalo vašemu otroku. Ljudje smo povezani med sabo globlje kot smo si to zmožni predstavljati. Ne dovolite, da trpijo drugi saj s tem trpimo vsi, hote ali nehote, vede ali nevede. Mar vas ne zaboli, ko vidite lačne in gole otroke? Zakaj ne odpravite svoje bolečine in si upravičeno rečete, da ste vsaj poskusili.

Ne krivite družbe in sistema, naredite kar lahko naredite sami za boljši jutri in s tem boste povedali vse kar je povedati mogoče.

Hvala vsem, ki boste spremenili svet okoli sebe – razmišljajte globalno, delujte pa lokalno.

V mojem življenju je bilo mnogo vzponov in padcev. Največja napaka, ki sem jo tudi jaz počel je, da sem se smilil samemu sebi, se prepuščal slabim čustvom. Vendar sem imel to srečo, da sem bil globoko v srcu dovolj močan, dober do sebe in večen optimist, da se nisem depresivnemu stanju povsem prepustil. Hotel sem drugačno, boljše življenje na kakršenkoli način. Edini izziv, ki ga sedaj še premagujem, je organiziranost saj je ob vseh obveznostih in biti sam kar naporno.

V življenju se mnogim dogajajo vzponi in padci, nekaterim pa samo eno ali drugo. Skozi lastne izkušnje in izkušnje drugih ljudi sem spoznal to skrivnost življenja, da si lahko uspešen toliko kolikor misliš uspešno, deluješ uspešno. Ampak to ne pomeni, da ti mora vsaka stvar takoj uspeti in si potem tudi vedno najboljši, nikakor! Biti uspešen pomeni, da nekaj delaš in se učiš dokler te zadeve res ne obvladaš. Vendar se vedno najde nekdo, ki je lahko še bolšji od tebe. torej, ko prideš enkrat do nekega cilja, se ne moreš kar ustaviti. Izzivi se nikoli ne nehajo, odvisno je potem samo kako si jih razlagaš in predstavljaš. Naprimer, izguba službe, prenizka plača ali stečaji podjetij, iskreno – dobro vem kaj to pomeni za posameznika in družino, sam sem tranzicijo preživel z repa družbene lestvice od rojstva. Ne glede na to kako hude se zdijo posledice neke nesreče, je pomembno vedeti, da življenje gre dalje. Rane, ki nam ostanejo so lahko minljive ali pa tudi ne, vedno pa je od nas odvisno kako globoko nas lahko prizadanejo. Ko se soočiš s takim trenutkom, da se ti zdi konec sveta, imaš vedno izbiro kaj boš naredil – mislil, da je konec sveta in se tako obnašal. Lahko pa sprejmeš bolečino in se obnašaš temu kar lahko zdaj narediš za boljše počutje primerno. Tudi, ko narediš neko napako v življenju, ki te mogoče stane veliko denarja, partnerske zveze ali kaj drugega, NI konec sveta. Pomembno je, da se naučimo nekaj iz svojih izkušenj in iščemo znanje za dosego svojih želja in ciljev pri ljudeh, ki jim to redno uspeva.

Uspeh in samozadovoljstvo sta dosežena le po nizu napak in veliko vloženega truda. Pomembna je vaja, pomembno je obvladovati osnove katerekoli stvari se želimo naučiti ali jo delati. Res ni vsak za vse nadarjen ampak, vsak lahko preprosto odkrije svoj talent. Bodi pozoren na svoje občutke prav v vsakem trenutku, opazuj se, vsak svoj dih, utrip srca, občutek na koži, v trebuhu. Ne razmišljaj kadar to ni potrebno, tako se sami pokažejo odgovori na vprašanja. Pomemben je občutek, če nas nekaj kar delamo navdaja z dobrimi občutki in nam je sam proces v užitek, potem je to naš talent. Ko nekaj delaš in to početje ljubiš je uspeh zagotovljen. To pomeni, da te napake in izzivi ne ustavijo, ampak ravno obratno, ti dajejo še več moči in zagona, da prideš do cilja. Kako boš gledal in slikal na platno svojega življenja je tvoja odločitev. Če se odločiš, da boš stagniral, se lahko preprosto zavedaš, da je to vedno samo v tvojih rokah. Ni ga Boga, guruja ali sistema, ki te lahko premakne, če sam tega nočeš, potem vsaj vedi ali je to kar že zdaj počneš tebi res ljubo.

Pomembno je tudi, da imamo svoja merila za svoje življenje in smo lahko tako resnično srečni ne glede na okoliščine. Srečo pa dosežemo tako, da izpolnimo lastna merila za življenje, ki ga že imamo in ga hočemo imeti. Iskren je potrebno biti do sebe in brez pesimističnega oičtanja sebi ali drugim iti naprej tudi takrat, ko gredo druge stvari narobe. Seveda napredujete v življenju lahko, če res tako hočete, nihče vam ne preprečuje, da ostanete na svoji varni razdalji in krivite okoliščine in vse drugo za nezadovoljstvo v svojem življenju in zraven mogoče še iščete čudež, ki vas bo nenadoma popeljal v višave in brezskrbno, lagodno življenje. Sanje so vsem dovoljene ampak za uresničitev sanj je potrebno nekaj storiti, najprej spremeniti način razmišljanja, če ga še niste. Vesolje deluje tako, da nam vrača ravno to kar dajemo in to z obrestmi. Vsaka malenkost igra pomembno vlogo v sliki našega življenja. Čutni in miselni odnos, ki ga vzpostavljemo navzven in znotraj sebe je tisti, ki kreira našo prihodnjo podzavest in s tem razvoj našega življenja. Od tega je odvisen naš osebni razvoj in harmonija. Od tega je dvisno ali bomo sposobni videti ter zagrabiti življenske priložnosti in jih nato res dobro izkoristiti. Samo od nas je odvisno kako dobro smo pripravljeni na svoj uspeh saj sta za to potrebna konstanten trening ter znanje. Kjerkoli ste, akrkoli se vam godi vam želim veliko moči, da se boste tudi tokrat odločili tako kot vam je res prav in živeli srečno vsak dan.

Kočno je Radio Slovenia intrenational objavil video s tiste zabavne dirke v BTC, kjer sem dobil svojo prvo medaljo.

Galerija slik: http://www.radiosi.eu/stena2008/galerie2/index.php

Ok, gripa torej, panika in strah sta začela vladati. Najprej naj vam povem, da sem se s to okužbo srečal osebno, namreč okužena je bila moja sestra vendar se virus ni uspešno prenesel name. Ker sem letos imel en sam prehlad pred nekaj tedni, sem imel sedaj dovolj odporen sistem, da se je telo takoj ubranilo napada viroze in sem imel sodeč po izvidih v štirih dneh dovolj protiteles, da nisem potreboval ničesar. Sestra pa je z navadnimi antibiotiki ozdravela v osmih dneh, verjamem pa, da bi s staro babičino “arcnijo” in potenjem ozdravela še vsaj par dni hitreje.

Pa poglejmo nekaj zanimivosti, od nove gripe je (ugibam) v Evropi do sedaj umrlo nekaj sto ljudi, pa sem verjetno sedaj napisal preveliko število. Od navadne gripe, ki jo poznamo že nekaj stoletij pa še vedno umre samo v Sloveniji približno 500 ljudi vsako leto. Je res, da o novem virusu ne vemo dovolj. Ampak zdaj pa nastopi moja nesramnost in osebno mnenje, če boste vsak dan razmišljali samo še o tej gripi, se nad situacijo razburjali in pritoževali, ste sami povabili težave v vaše telo. V nasprotnem primeru, odmislite trenutno situacijo, se posvetite stvarem, ki z vsem medijskim pompom in to paniko nimajo nobene zveze. In “et voila”, kar naenkrat si kljub tvoji okolici samo ti boljše volje in še tisto smrkanje in neprestano brisanje nosu je kar naenkrat nepotrebno in lažje dihaš. Ste kdaj poskusili? Niste? Pa bi morali…

Iz lastnih izkušenj vem kolikokrat sem bil pri zdravnikih in koliko različnih bolezni dihal me je “premetalo” v eni sami sezoni, ker sem ob vsakem kašlju ali začetku kihanja pomislil na najhujše in se ob tem še prepustil “obolelim” čustvom. Ni kaj, gripa je trajala tudi več kot 14 dni, kljub vsem zdravilom in se nato razvila še v kronično vnetje sinusov. Počel sem vse mogoče, da ne bi šel na operacijo. Srečo sem imel, da sem bil vedno odprt do vsega in poskusil z alternativo – homeopatijo in samozdravljenjem, nisem niti verjel, da bo delovalo, nisem pa niti verjel da ne bo nič delovalo. Homeopatska terapija je pripomogla toliko, da se je odpornost naravno izboljšala in sinusi so se umirili. Najbolj pomembna in tudi najbolj učinkovita pa je bila tehnika oziroma lekcija iz samozdravljenja – prva in zadnja vaja je bila – vizualiziraj svoje telo popolnoma zdravo, začuti lahkotno dihanje, začuti izpolnjenost in navdušenje ob lepem pomladanskem dnevu v svežem jutru. Povem vam, da imam še vedno težave z močnimi predstavami, ampak sem se zato toliko bolj potrudil čutiti in mi je uspelo kdaj tudi kaj dobesedno vizualizirati pred očmi. Tako sem se naučil samozdravljenja. Zdravnika v sezonah bolezni nisem obiskal že več kot 7 let, obiščem jih samo še zaradi obveznih in kontrolnih pregledov ali kake poškodbe. Ob vsej tej paniki, sem se “spotaknil” ob aktualno dogajanje samo toliko, ker me začelo rahlo skrbeti za prijatelje in tudi vas, drage bralce, saj vas mnoge vse bolj in že zdaj preveč skrbi.

Enostavno, ostro oziroma kar strogo bom rekel NEHAJTE misliti na take stvari, ki vam ne povzročajo dobrega občutka.

Če ste slučajno že zboleli, potem se močno potrudite in začnite vizualizirati svoje zdravje in moč, vsaka celica v telesu bo dobila to informacijo in začela izpolnjevati svoj cilj – doseči mora to kar narekajo možgani – vaš um. Ostali, ki pa vas samo skrbi, pa enostavno, v tistem danem trenutku ko nekaj zmoti vaše dobro počutje (slišali ste nekaj na TV ali radiu, prebrali naslovnico,…), poiščite nekaj kar je povsem nasprotno temu, protiutež, sprogramirajte in pošljite si lepše občuten signal iz vašega uma v telo, npr. poščite slike lepe plaže in se opazujte na njih, to zadnje dni počnem jaz.

Seveda bi marsikdo rekel, da govorim bedarije, povejte mi to takrat, ko boste te tehnike preizkušali vsaj 30 dni. Do takrat pa vam želim, da si “pričarate” vso moč in zdravje ali karkoli dejansko potrebujete.

p.s. tehnike manifestacije so izjemno uporabne in učinkovite na tem – duhovnem in duševnem področju, če si želite več zdravja, lepše telo, i.td. začnite najprej z metodo manifestacije, ki sem vam jo pred kratkim razkril, bodite iskreni do sebe in disciplinirano vadite vsak dan. Moja izkušnja je taka, da nematerialno lahko manifestirate v večini primerov skoraj v istem trenutku. Zdravje, moč in srečo (kot stanje duha) smo vsi zmožni “manifestirati” praktično na zahtevo, torej le poskusite in poskušajte še dalje, saj nimate kaj izgubiti (razen svojih nadlog, seveda ).

p.p.s. za res zelo podroben vpogled koliko “oblasti” nad samim sabo in svojim zdravjem imamo, pa vam toplo priporočam, da poiščete dokumentarni film The Living Matrix – science behind self healing. Če pa kliknete tule si lahko ogledate predogled dokumentarnega filma ali celo naročite svoj DVD (od te objave ne bom imel nobenih provizij oziroma zaslužka, torej ne delam reklame ampak vam iskreno iz srca priporočam ogled tega filma, ker vam lahko spremeni življenje, meni ga je dopolnil).

Pozdravljeni,

nekaj res malega sem o sebi že napisal. Verjetno pa bi koga zanimalo še kaj več.

Torej…življenje ni lahko, ampak takšno kakršno si ga ustvarjamo, je preprosto. Sam sem to izkusil na lastni koži. Verjetno boste rekli, da nekdo, ki se rodi v revni, nevrotični in nasilni družini nima veliko možnosti, da bi bil uspešen in imel to kar hoče v življenju.

To lahko drži….če si pač tako predstavljate oz. želite. Z mojega vidika gledano, je temu v družbi res tako zato, ker pač to družba rada verjame in je to že zdavnaj inkorporirala v lasten del podzavesti in to postalo “sistem”. Sam sem se temu načinu razmišljanja in suženjstva že zdavnaj “uprl” in se odločil že nekje pri trinajstih letih, da bom tej “ugledni” družbi dokazal kako svoboden in samozadosten je lahko posameznik ne glede na okoliščine. Dovolj je, da vem kaj hočem in kaj bi naredil za to. Da to dokazujem v takih okoliščinah je nagrada še posebej zame. Drugim upam, da v navdih in vzgled, da prevzamejo odgovornost nad svojim lastnim življenjem.

Ker sem bil rojen v revščini, nasilju i.pd. sem bil najbolj “prizadet” ravno s strani družbe. Ponižan, tepen, popljuvan na vse možne načine, ko pa so ti nevedni otroci to počeli so učitelji k psihologu pošiljali mene. BRAVO!! Meni je šlo pri pouku nadpovprečno dobro, hodil sem na šolska tekmovanja v matematiki, fiziki, telovadil sem veliko…pa sem bil kljub vsemu stigmatiziran tudi pri “strokovnjakih” – učiteljih, svetovalkah, starših drugih otrok… – smrduh, cigan(pa sem bled kot jogurt), gnida….

Starša sta bila izjemno neodgovorna za sebe, odnose in družino. Jima ne zamerim, tudi družbi ne zamerim več.

Jezus je rekel: “Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”

Prva in najmočnejša stvar na svetu, ki sem se je naučil je odpuščanje. V puberteti sem iz srca sovražil celo človeštvo, vseeno mi je bilo za to kaj se je meni zgodilo, sovražil sem vojne, nasilje, prezir, pohlep, sebičnost, vse kar je slabega in neumnega na ljudeh. Nikakor nisem mogel razumeti grozodejstev, ki jih je človek zmožen. Čustva so zelo močna in veliko sem jih težko prebolel. Pri sedemanjstih letih sem pristal na cesti, medtem naredil srednjo šolo, hodil v službo, žural in tudi zaradi ceste marsikaj doživel in pretrpel.  Se vprašate kako? S pomočjo vere? Da. Ampak ne katoliške, moje, verjel sem vase. Da pa ne bo nesporazuma, bral sem biblijo večkrat in je knjiga, ki jo rad citiram. Meni je pomagala na trnovi poti, da sem lahko razumel in sprejel svet, človeštvo in stvari take kot so. Naučil sem se odpuščanja, spoštovanja, ljubezni…

Naučil pa sem se predvsem zavedanja, da sem sam “bog” svojega življenja – “Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal”

Ravno ob tej knjigi sem začel svoje življenje sprejemati odgovorno. Kasneje so bile seveda tudi druge knjige in “mentorji”. Zavedati sem se začel, da če nekaj hočem doseči moram za to tudi pametno in veliko delati. Se vprašate, kaj je to “delati”? Vlagati v osebni razvoj, čustveno inteligenco, se učiti od življenja samega, služiti denar, sanjariti, vsak dan znova ljubiti,…. Vidite, našteval bi lahko v nedogled.

To kar bom povedal sedaj ne citiram niti ene knjige ampak vam govorim iz srca in povsem kar sem osebno izkusil:

Vsak trenutek, prav vsak trenutek, lahko sprejmeš odločitev kako boš živel NAPREJ. Spoštuj SVOJO odločitev, ravnaj odgovorno do drugih in sebe, naredi prav vse kar je v tvoji moči za dosego tega cilja in to delaj z ljubeznijo na vsakem koraku. Vedno imej pred očmi svoj cilj, še posebej takrat, ko si na tleh in ne veš kako bi se pobral – VIZUALIZIRAJ ta cilj(nalepi sliko “svoje hiše” v spalnico). Vedno se trudi biti dober do sebe, bližnjih pa še posebej. V odnosih do sebe in družine vsi delamo napake, zato se MORATE naučiti odpuščanja, ljubezni, potrpežljivosti, spoštovanja… V vsesplošnih medsebojnih odnosih še posebej velja nenapisano pravilo, da delaj dobro in se ti vrne dobro. Verjemite mi, sam sem izkusil kako to deluje. Vsekakor te VSAKA POZITIVNA MISEL, KI JO PODKREPI DEJANJE nagradi z lepim. Potrudite se zase tako, da dajete vse od sebe. V življenju je najbolj pomembno kaj si pripravljen narediti zase, če si želiš samo dobro, potem tudi drugim delaj to kar si sam želiš. To je resnično edina “skrivnost” – formula za uspeh na kateremkoli področju življenja.

Kako vam lahko to dokažem?

Mnogi s katerimi se družim večino svojega življenja in me dobro poznajo, pravijo, da bi se večina ljudi zlomila pod težo takega življenja, kot sem ga dal sam skozi. Jaz sem se samo odločil, da se ne predam nikakor. Danes pa imam res lepega sina za katerega bi se tudi “pojedel”, službo v kateri zelo uživam, dovolj denarja, da lahko živim samostojno in še kar zadovoljivo, imam že dosežene cilje in cilje za katere VEM, da jih bom dosegel. In nenazadnje je v mojem življenju tudi oseba, ki jo kljub temu, da me zapušča(tudi zaradi mojih napak) LJUBIM globoko in iz srca. Vesel sem, da sem se naučil ljubezni in zato sem hvaležen tej osebi, vesel, da lahko ljubim. Seveda si želim, da bi mi tudi ona ljubezen lahko vračala. Na prvem mestu pa njej želim uspešno rabo “formule za uspeh” v njenem življenju kakršnega pač sama hoče.

In uganite, ljubim tudi vas, tudi vam želim, da dosežete to kar hočete v življenju. In upam, da bom lahko na poti komu tudi pomagal, saj je to moj osnovni cilj v življenju – uspeti in pomagati uspeti. Vse kar sem se že naučil, vse kar se učim in se bom naučil dobrega, bom delil z vami.

Za začetek vam lahko že ponudim nekaj, kar je v osnovi pomagalo tudi meni:

http://www.thesecret.tv

“Vsak dan, v vsakem pogledu, vse bolj in bolj napredujem!”