Tole bo zelo verjetno nekoliko daljši članek kot ponavadi in tudi ne bo za vse prijeten a kljub temu upam, da vas bo branje pritegnilo.
Prejšnji teden se je nekaj malega govorilo o ne vem kateri že obletnici konvencije o otrokovih pravicah v Evropi. Slovenija jo je podpisala 20 let nazaj. In kaj imam jaz s tem?
Na Unicef-ovo prireditev ob 10. obletnici podpisa konvencije o otrokovih pravicah v Sloveniji (natanko 10 let nazaj) je bil povabljen moj prijatlej kot zelo pomemben in poseben gost. Ker je tistega dne zbolel je prosil mene naj ga nadomestim, češ; “…saj se boš znašel in dobro gobcaš.” Res je, rad govorim in povem resnico brez ovinkarjenja tudi, če koga to zaboli. Dejstvo pa je, da takrat nisem vedel niti za kaj se gre, kaj naj jaz tam počnem in kdo me na vratih sploh pričakuje. Ničesar nisem vedel razen časa in kraja odgodka. Seveda je vse skupaj izpadlo še toliko bolj podobno adrenalinskemu športu, ker sem za vse skupaj izvedel, ko sem ravno končal z delom v službi, prireditev pa se je začela čez eno uro in pol. Torej nisem imel niti časa, da se preoblečem in stuširam. Ok, saj takrat to tako ni bilo pomembno saj sem bil mladi punker z irokezo, kar je za mnoge veljalo, da sem umazana, zadrogirana zguba (haha, ko bi le vedeli).
Torej pojavil sem se na vratih Cankarjevega doma kjer so me najprej hoteli varnostniki zaradi izgleda pospremit nazaj skozi vrata a me je v zadnjem trenutku rešila organizatorka dogodka – prostovoljka pri Unicef-u, ko me je poklicala po imenu prijatelja, ki naj bi tja prišel. V tem treuntku sta varnostnika spremenila barve in izraze na obrazu, da je bilo kar zabavno. Takrat sem tudi izvedel za kaj gre, da se govori o tem kaj je v naši ljubi državi do sedaj vlada naredila za dobrobit otrok in uveljavljanje njihovih pravic odkar s(m)o podpisali konvencijo. Jaz pa sem bil za vse to pomemeben gost, saj jih je zanimala moja življenjska zgodba in predvsem razlaga zakaj sem mladoleten brezdomec. Mislil sem si, da je končno napočil čas, ko bo nas “uličarje ” nekdo končno poslušal.
Usedel sem v prvi vrsti kamor so me organizatorji posedli. Kar je na mnoge obiskovalce naredil zame zelo izzivalen vtis. Smrdel sem po potu, hlače so bile še polne madežev industrijkse masti in nafte od gradbenih strojev, ki sem jih čistil ta dan. Na glavi 30cm dolga in spuščena mastna irokeza, sedel pa sem z obrazom potopljenim med dlani in pogledom usmerjenim v tla. Nisem hotel gledati teh nemarnih in vsemogočih pogledov smetane in šminkerije, ki se dela fino in dobrodelno. Vso pozornost sem usmeril v ure in ure dolge nagovore predstavnikov Unicef-a, vlade in predvsem sem bil karseda pozoren na branje 10-letnega poročila s strani ministrstva za socialo in delo, ki je govorilo o “dosežkih” države na podorčju otrokovih pravic. Seveda sem obenem slišal tudi komentarje ovčk v vrstah za sabo; “Kaj ta tip sploh dela tu, glej ga kako izgleda in kako smrdi.”
Vsi so imeli vsaj pol ure časa za svoje nagovore in sem mislil, da bo tudi meni pripadlo vsaj toliko glede na to, da jih zanima moja zgodba, ter da nikjer, prav nikjer, nisem slišal besedice o nas – brezdomnih mladoletnikih in socialno na rob potisnjenih otrocih. Nakar se po več urah samohvale pomembnežev in predtsavnikov vladnih služb pojavi pri meni organiztorka in prišepne na uho; “3 minutke časa imamo, nam boš lahko povedal kaj o svoji življenjski zgodbi?” – Ok, 3 minute, halo?!? Najprej nisem vedel ali naj kar grem domov brez moje zgodbe in jim pokažem kar jim gre – v zrak dvignjen sredinec in edino resnico – nategujte koga drugega! Potem sem se hitro odločil, da ne bodo tako zlahka odnesli cele kože, globok vdih, pomiri se in zberi vso to jezo v besede, ki bodo sedaj poletele.
V eni sami minuti sem jim kot po seznamu zdrdral vse letnice svojega življenja in kaj se je v grobem povedano dogajalo celo moje življenje. Še danes ne vem kako mi je to uspelo spravit v eno samo zelo dolgo poved, ki jih je vrgla na tla. A ko so se hoteli pobrati sem vdihnil še enkrat, zamižal, da so me vsi videli in zelo počasi globoko izdihnil.
To je bil trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabil.
Iz mojih ust je kar letelo;
“Slišal sem vse kar ste imeli povedati, dali ste mi tri minute, da jaz vam povem nekaj za kar na filmu ni dovolj prostora in v knjigi ni dovolj listov. V bistvu vam povedati ne morem ničesar, lahko pa vas vse vprašam; kaj vam in nam pomagajo vaši doktorati, magisteriji, vse raziskave in poročila ki ste jih naredili, če nikjer niste omenili niti enega mladoletnega brezdomca – TUKAJ SMO! – nikoli nihče od vas ne gre na cesto in nas vpraša kakšna je, kako izgleda. Nikoli niste šli do revne družine in otrokom dali kar oni hočejo. Kako lahko trdite, da ste rešili otroke, če je vse samo črka na papirju medtem pa ta trenutek nekje sosed posluša kako je v tisti čefurksi familiji tamali spet tepen ampak ni njegova stvar, da se vmešava in posreduje čeprav otrok trpi.”
Vprašal sem jih kako bodo rešili ljudi kot sem jaz, ne mene, ampak resnično preprečili, da se taka zgodba ponovi?
Kar naenkrat je v dvorani nastala grobna tišina, ki je vladala kako minutko nato pa aplavz, šok vseh tistih ovc, ki so se prej spraševale kaj jaz tam sploh počnem. Meni pa je postalo ob vsem skupaj tako slabo, da sem hotel samo čimprej ven in čimdlje stran od te farse. Seveda tudi to ni šlo zlahka, saj se je ob koncu prireditve in mojem poskusu, da jim uidem, vsulo novinrajev in ne vem koliko drugih ljudi okoli mene. Vsi so me hoteli na oddaji, na odru in vsi bi radi meni pomagali. Takrat sem se pojavljal po medijih in vsepovsod, vendar sem v enem letu vse to odrinil stran od sebe, saj sem imel zgolj težave s policijo in ljudmi, ki niso razumeli, da nisem jaz potreben pomoči, da naj delajo v svoji soseski dobra dela. Od takrat naprej sem jim bil na piki, kar ni bilo težko saj smo živeli v majhni zapuščeni hišici nedaleč od Bežigrajske policijske postaje, in da lahko povsem brez sramu povem, da smo takrat kršili zakon, ker smo posedovali travo in kadili jointe, da je cela ulica smrdela. Kaj pa naj, tablet tako ali tako ne bi jedel, zaspati in pobegniti od stresa pa je bilo nekako treba.
Danes, 10 let kasneje vidim, da se ni spremenilo prav nič na področju socialno ogrožene mladine in otrok. Ko sem pred kakim letom klical policijo, ker so sosedje pretepali otroke, sem bil še vedno napoten na CSD. HALO!?!?! Če pa jaz nekega bedaka na cesti pritisnem na gobec, ker mi reče, da sem brezdelnež pa ima tak vse pravice in še toži me lahko. HALO!?!? Ne otrok pa ne, on mora čez celoten postopek nejevere, birokracije in omejenih socialnih delavcev, ki ne znajo ali pa “ne morejo” pomagat, ker jih zakonodaja “omejuje”. Policaj pa nima pristojnosti v družinskem nasilju. Sedaj naj bi dobili več pristojnosti, ko bo ženska tepena, a na otroke so zopet pozabili. SRAMOTA!!!
Glede na to, da so otroci vedno vsak zase nekaj posebnega, bi lahko že davno dojeli, da tega ne gre reševati zgolj z zakonskimi okvirji in vzvodi – vsakogar je potrebno obravnavati indvidualno glede na njegove razmere in potrebe. In pustimo zdaj usatnove ob strani, ker po mojem prepričanju se na njih nimam(o) kaj dosti zanašat, ker dobro delujejo tiste kjer je dovolj dobrih posameznikov, ki so pripravljeni iti dlje in narediti korak več kolikor pa jim je načeloma dovoljeno. V tem primeru gre z moje osebne strani posebna zahvala in spoštovanje CSD Moste – Polje v Ljubljani, brez njih mi ne bi uspelo, nekateri posamezniki pa so tam celo riskirali svoje službe, da so mi lahko pomagali. Ker zakon dijakom in šutedntom ne omogoča socialne podpore tudi, če živijo brez staršev in na cesti. Vsi CSD-ji in podobne službe se lahko od te enote kaj naučijo, predvsem to, da so lahko socialni delavci najprej priajtelji otrokom in mladostnikom šele potem pa rešitelji.
Ok, zadnja in meni osebno najbolj pomemebna zadeva.
Na prvem in zadnjem mestu smo vedno za stanje v družbi in sistemu odgovorni mi sami.
Ko slišite soseda, ki pretepa ženo ali otroke se lahko sami odločite ali ste pripravljeni ukrepati. Če niste je tudi prav, to je vaša vest, če pa ste pa toliko bolje. Skratka, če mislimo čakati vlade, politiko in vse ostalo, da se stanje okoli nas in v sevtu izboljša, potem lahko čakamo v nedogled. Komur je kaj mar in bi rad kaj naredil naj to preprosto naredi takrat, ko je potrebno.
Primer:
Pred leti sem bil priča, ko je mati zahtvnega sina starega približno 8 let klofnila po obrazu. Pri tem ni opazila, da sva v bližini dve osebi. Brez pomisleka sem pristopil in spoštljivo ampak osorno gospe rekel, da to ni način in naj si predstavlja, da se sedaj jaz spravim na njo saj bi bila ravno tako nemočna kot njen otrok. Najprej se je seveda branila, tipično, da se mene njeno življenje nič ne tiče. Seveda, da se me ne, ampak nasilje je pri nas vsaj na papirju kaznivo, torej se me po državljanski dolžnosti tiče gospa. Še bolj si me boste zapomnila, ko vam bo Vaš mulo vrnil te udarce na tak ali drugačen način. Gospo sem potem dosti kasneje srečal, jaz se nje nisem spomnil, ona se je mene. Njen sin je pri 15 letih postal tako težaven, da ni vedela kaj se z njim odgaja razen tega, da je zabredel v velike težave z drogami in alkoholom. Dobro jutro!!! In sta že šla v kako svetovalnico? Oh, na to pa nisem pomislila, bom poskusila, zelo sem vam hvaležna gospod (lalalala). Danes je mulo priden, šolo dokončal, mati pa se je veliko naučila. Vse kar je bilo potrebno v tistem trenutku pač zbrati pogum in povedati človeku resnico v obraz.
Torej kaj pa tebe stane, če enkrat v življenju narediš nekaj drznega in nekomu poveš v obraz kar mu gre?
Malo poguma in zbranosti, nič več.
Ta članek bi bil lahko še daljši kot je, ampak sem želel zgolj strniti bistvo vsega tega kar se pri nas (v Evropi) tiče otrokovih pravic in politične farse, ki naj bi reševala probleme za katere niti ne vedo kakšni so. Kdor pa bo želel z mojega stališča o tem brati in vedeti kaj več bo to imel na volj v moji knjigi, ki še nastaja. Tam bo celotna moja mladost in moje doživljanje te družbe in sistema skozi moje oči od otroštva do danes.
Vsekakor pa si močno žeim, da vas bo vsaj nekaj začelo gledati na svojo “usodo” in “usodo” drugih drugače in bolj odgovorno.
Pomnite, da to kar se danes dogaja enemu otroku na svetu bi se lahko čez desetletje dogajalo vašemu otroku. Ljudje smo povezani med sabo globlje kot smo si to zmožni predstavljati. Ne dovolite, da trpijo drugi saj s tem trpimo vsi, hote ali nehote, vede ali nevede. Mar vas ne zaboli, ko vidite lačne in gole otroke? Zakaj ne odpravite svoje bolečine in si upravičeno rečete, da ste vsaj poskusili.
Ne krivite družbe in sistema, naredite kar lahko naredite sami za boljši jutri in s tem boste povedali vse kar je povedati mogoče.
Hvala vsem, ki boste spremenili svet okoli sebe – razmišljajte globalno, delujte pa lokalno.
January 9th, 2010 at 17:26
Vse bralce naprošam, da svoje odzive na ta članek tudi pokomentirajo.
Glede prijave podatkov ne skrbite, niso nikjer na voljo, ker se sproti brišejo in nikjer niso objavljeni.
Hvala za vaš obisk in komnetar!
January 17th, 2010 at 15:59
Интересно и позновательно, а будет еще что-то по этой теме?
Zamimivo in poučno,a bo še kaj na to temo?
January 17th, 2010 at 23:22
Še en zanimiv članek. Ne spoznam se na zakone in kaj vlada točno dela s tem, vendar so zadnji ki bodo pomagali. Človek, ki prvi vidi problem lahko veliko pomaga če le hoče. Za primer bom rekel da je moja punca imela velike probleme doma. Na kratko in zelo blago povedano je bila ona mamica svojim 2 sestram in bratom še od 8 leta naprej. Šele pri 15 letih si je zbrala pogum it na socialno delo po pomoč, vendar je pri tem imela vpliv njihova soseda. Ona je vedela kaj se dogaja, policija ni nikoli nič naredila, zato ji je govorila naj gre na socialno delo in pove vse. Velikokrat jo je opogumljala. Tudi ko je prišla na SD je imela srečo, da je tam delala izkušena in dobrosrčna ženska, katera ji je vse verjela. Po tem so bili vsi otroci razseljeni na posvojitve. Kasneje je ta ženska šla drugam delat, ker ni mogla več prenest teh zgodb, vendar ji bo punca in jaz večno hvaležna. To je primer človeka, ki ukrepa in je pripravljen pomagat. Njo je zamenjala mlajša ženska, ki je pravkar diplomirala. Kaj se je zgodilo? Ta ni verjela moji punci ampak njeni mami, Pomagat tudi ni bila pripravljena, ker je bila na drugi strani. Dela tam za tisto plačo in takšna je sposobna za to delo, ker ima papir da je naredila nek faks?! To me najbolj jezi, ker bi tam lahko bila oseba ki bi resnično želela pomagat otrokom v stiski.
Prav tako bo tudi moja punca napisala svojo življensko zgodbo in spodbujam te, da tudi ti napišeš svojo. Definitvno jo bom prebral, le vztrajaj pri njej in si vzemi čas.
Lp Renato
January 18th, 2010 at 02:22
Mnogo je neodgovornih ljudi na odgovornih položajih žal je tako. Ravno zaradi tega vzpodbujam širšo in bolj zavedno odgovornost pri posameznikih, če se sami zavedamo kaj je potrebno storiti in se zaradi tega lahko tudi sami bolje počutimo potem bi nam to moral biti prvi zakon – delovanje skladno z nami in naravo. Res je, da ne moreš prav vsakomur pomagati, ampak nekdo, ki si je to izbral za poklic bi se pa res moral zavedati posledic svojega ravnanja. Vendar nam “žrtvam” jeza prav nič ne pomaga, kvečjemu smo lahko vzor vsem ostalim, kako se lahko dela bolje.
Se veselim, da je še nekdo v bližini, ki je pripravljen deliti svojo zgodbo in upam, da se bodo mnogi iz teh zgodb tudi nekaj naučili. Tudi jaz si želim prebrati njeno zgodb, ko bo na voljo.
Seveda bom vztrajal pri ustvarjanju svoje, če bi si res lahko vzel dovolj časa bi bila že skoraj končana, rahlo “zamuja” ampak vse nastane ob pravem času in tudi ta knjiga bo ravno tako
January 21st, 2010 at 23:15
Спасибо!, в цитатник!
Hvala! ste pravi citator!
January 22nd, 2010 at 04:30
Если у вас часто возникают философские вопросы, на которые вы не можете найти ответы, загляните сюда! wp.Getbonus.Info – это блог о желаниях, философии, чувствах людей. Здесь вы узнаете о себе, людях много нового и интересного!
Če se vam pogosto porajajo filozofska vprašanja, na katera ne najdete odgovorov, si poglejte tole!
(zadeva je v ruščini)….ta blog govori o željah, filozofiji in čustvih. Lahko se naučite marsikaj novega, koristnega in zanimivega o sebi in drugih ljudeh!
January 22nd, 2010 at 10:05
мило ждем еще…
prikupno, čakamo še kaj
January 22nd, 2010 at 15:49
Ваш сайт в опере не очень то корректо показывается, а так все отлично! спасибки вам за умные мысли!
Vaš site se v operi ne prikaže ravno najbolje, drugače je pa odličen! Hvala vam za modre misli!
January 23rd, 2010 at 00:47
чувствуется творческий подход к теме, респект)
Zelo dobro se občuti artističen pristop avtorja k tej temi. Rešpekt:)
January 23rd, 2010 at 04:21
“Перенесу этот пост к себе в блог, с позволения автора конечно”
Ta post bi rade volje prenesel na svoj blog, s privolitvijo avtorja seveda.
January 23rd, 2010 at 09:14
Блог супер, все бы такие!
Super blog je tole. K bi bli vsi taki!
January 23rd, 2010 at 20:07
Хороший сайтец, особенно хочется отметить дизайн
dober sajtek, še posebej je pohvaljen dizajn
January 23rd, 2010 at 22:16
“Очень познавательно”
zelo poučno
January 24th, 2010 at 02:03
Класс! Афтару респект!
hudo! respect avtorju!
January 24th, 2010 at 08:05
“good post”
dober post
January 24th, 2010 at 13:04
Прикольно))
kul
January 25th, 2010 at 04:58
Отличный портал, но стоит больше добавлять информации
Odličen portal, le dobro bi pa bilo dodajati več informacije
January 25th, 2010 at 10:40
Трогательно)
ganljivo
January 25th, 2010 at 16:32
“замечательные посты”
“izredni posti”
January 26th, 2010 at 01:34
“Занятно”
“zabavno”
January 26th, 2010 at 08:45
Спасибо! Буду теперь заходить на этот блог каждый день!
Hvala! Od sedaj naprej bom ta blog obiskoval vsak dan!
January 26th, 2010 at 21:46
“соглашусь с автором”
Se strinjam z avtorjem.
January 27th, 2010 at 05:06
По правде говоря, сначала не очень то до конца понял, но перечитав второй раз дошло – спасибо!
Povedano po pravici, najprej nisem razumel vsega, ampak mi je po drugem branju “potegnilo”:) – hvala!
January 27th, 2010 at 14:08
Zelo lepo, hvala
January 27th, 2010 at 14:09
Spletna stran je stara šele dobre tri mesece, seveda bo veliko informacij, vedno več.
January 27th, 2010 at 14:10
Thank you very much!
January 27th, 2010 at 14:11
Hvala
January 27th, 2010 at 14:11
Hvala iz srca, take pohvale me motivirajo bolj kot sem si mislil
January 27th, 2010 at 14:12
You have all the permission you need, please let me know where will you publish it, thanks a lot
Of course I’d love a baclink to my site on your blog where this post will be published.
January 27th, 2010 at 14:16
I’m sorry but there’s only 1% visitors with opera, and majority with firefox and I would recommend using firefox more than opera.
But thank you for your comment and information about the opera, will look into solution if posibble.
January 27th, 2010 at 14:19
It’ going to be hard to understand since it is in Russian language but thank you for your recommendation and compliments to your blog it looks nice and is useful and very interesting (what I could translate with google
)
January 27th, 2010 at 17:39
Прикольно))
Cool ))
January 27th, 2010 at 23:11
Очень и очень неплохо!!!
Zelo in zelo vredu!!!
January 28th, 2010 at 03:17
“Отличный пост”
“odličen post”
January 30th, 2010 at 09:33
Так зачитался, что пропустил бы футбол
Tok sem not padu, da sem skor fuzbal zamudu:)
February 1st, 2010 at 22:53
Добавил в свои закладки. Теперь буду вас намного почаще читать!
Dodal sem si v bookmarke. Od zdaj naprej bom pogosteje bral!
February 2nd, 2010 at 04:25
“Работай с умом, а не до ночи”
“delaj pametno, ne pa celo noč”
February 3rd, 2010 at 16:30
Помогите пожалуйста не могу подписаться на рсс, напишите мне на email пожалуйста как и что делать.
Pomoč prosim. Ne znam se prijavit na RSS, napišite mi prosim na mail, kaj in kako.
February 3rd, 2010 at 22:29
Очень хорошее и полезное сообщение. Сам недавно искал в интернете данную тему и все обсуждения связанные с ней.
Zelo dobro sporočilo posta. Dolgo sem iskal na netu karkoli na to temo.
February 4th, 2010 at 05:48
Сегодня даже опытный потребитель невольно испытывает легкое головокружение от обилия современных товаров либо услуг, настолько они разнообразны. В материалах сайта – советы специалистов, работающих в сфере товаров и услуг, прочитайте статьи, и проблема выбора потеряет свою остроту.
Dandanes se tudi izkušenemu uporabniku zvrti v glavi od izobilja ponudbe izdelkov in storitev.
V materialih sitov so nasveti specialistov, delujočih v širokem izboru panog. Berite članke in bo problem izbire izginil sam od sebe.
February 4th, 2010 at 11:21
Случайно увидел. Не ожидал.
Čisto slučajno sem našel tole, nism pričakoval.
February 5th, 2010 at 00:16
Шикарно, возьму в дневник
elegantno, si bom dodal v dnevnik.
February 6th, 2010 at 07:14
класс)мне понра)особенно!
Zakon, ful mi je všeč!
February 7th, 2010 at 17:16
Огромное человеческое спасбо!
Ogromna človeška hvala!
February 7th, 2010 at 22:26
У меня скоро в bookmarks место закончится, но я рад добавлять с вашего блога и далее ссылки на интересные темы!
Kmalu mi bo v zavihkih prostora zmanjkalo, ampak rad dodajam zanimive zadeve z vašega bloga.
February 8th, 2010 at 04:05
Кстати как отметили Хеллоуин?
Mimgrede, kako ste praznovali noč čarovnic:)
February 8th, 2010 at 07:29
Неплохо неплохо продолжайте в том же духе.
ni švoh ni švoh nadaljujte v takem stilu
February 8th, 2010 at 10:51
Отличная работа!
dobro opravljeno!
February 10th, 2010 at 13:33
z zabavo in plesom seveda
February 10th, 2010 at 13:35
Prijavite se na RSS, najboljše z google-ovim nabiralnikom oz. bralnikom novic, tako botse prihranili Vaše zavihke in boste sproti obveščeni o novih objavah.
February 10th, 2010 at 13:40
Hi, there I will be glad to help. I’ve sent you an e-mail with further instructions.
Regards,
Damir
February 10th, 2010 at 13:40
Hvala za vzpodbudo, ampak včasih ne gre drugače kot podnevi in ponoči
February 10th, 2010 at 13:41
Odlično, to mi je pa resnično v čast, namreč ponavadi je nogomet na prvem mestu in še ljubice ne dobijo toliko pozornosti. Hvala
May 18th, 2010 at 19:58
Odličen članek! Je pa tako da je potrebno še veliko narediti v težnji za izboljšanje živjenskih pogojev vseh nas – otrok in odraslih, revnih in bogatih….. nasilja je še zmeraj veliko, zavedanja o tem pa še zmeraj premalo!
May 19th, 2010 at 14:20
Ivana hvala za komentar. Seveda je potrebno veliko narediti, najprej obuditi prav to kar si omenila – zavedanje. Zavedanje, da smo vsi odgovorni vsak zase in za vse druge. Od nas samih je odvisno kako bomo sami živeli in od nas je tudi odvisno kakšen bo svet v prihodnosti.
Torej, na svetlo prihodnost!